By Igor Gornik
•
November 16, 2024
Ne premrzla sobota se je že z jutranjim svitom začela odlično, s sončnim vremenom in dobro voljo že na parkirišču Dolgi most na Viču. Na poti proti Sabotinu poberemo še Marcelo, Vinka in Damjana. Marcela in Damjan poskrbita za novo dozo energije, tako dobro, da smo prešli Novo Gorico in se obrnili šele na italijanski meji. Potem je bilo lažje in smo s prve zadeli Sabotin. Izkušeni vodič Bogdan nam je poznavalsko opisal razmere na tej vzpetini in soški fronti, ki je bila dolga okrog 90 km. Vojna se je na soški fronti začela šele dobro leto po začetku 1. svetovne vojne. Terjala pa je življenja okrog 300.000 vojakov. Sabotin je predstavljal dobro izhodišče za branjenje Gorice. Avstrijci so ga obvladovali od maja 1915 do avgusta 1916. Oskrbovanje posadk je bilo zelo težavno zaradi terena samega, ni bilo cest, bohinjska železnica pa le do Mosta na Soči. Vojaki so trpeli tudi hudo žejo, saj je bilo do vode precej daleč. Padavine pa tudi niso bile pogoste, posebno v poletnih mesecih. Zaradi izrednega granatiranja področja je bilo bivanje mogoče le v kavernah izdolbenih v skale, in sicer na zadnji, prepadni strani, kjer jih granate niso dosegle. Rovi pa so bili neposredno povezani s strelskimi jarki na vrhu vzpetine. Razmere za bivanje v kavernah pa so bile tudi precej slabe, skoraj nemogoče (velika vlaga, pomanjkanje vode za osebno higieno). Z zavzetjem Gorice je avgusta 1916 prešel v italijanske roke. Sabotin je nemi spomenik absurdnosti vojne, groze in trpljenja ter neverjetnega truda za preživetje. Po ogledu kavern, smo si ogledali tudi muzej, ki je sestavni del Parka miru na Sabotinu. Na poti v Dobrovo, smo se ustavili še na 23 m visokem razglednem stolpu Gonjače, ki je spomenik 315 žrtvam druge svetovne vojne. Stolp je zanimiv, zgrajen 1961 in je delo slikarja in kiparja Janeza Boljke. Na bronasti plošči pa so vtisnjeni verzi Franceta Bevka. V Drnovku pri Dobrovi smo imeli kosilo v gostilni in pizzeriji pri Andreju, zelo odlično pripravljeno kosilo, hkrati pa se srečali s prijetnim gospodom Darijem, kolegom predsednika SD Mar Mar, ki je imel kar pomembno vlogo tudi v slovenski osamosvojitveni vojni. Med drugim pa sedaj proizvaja tudi zelo kakovostno olivno olje. Po ogledu vinske kleti in preskušnji preizkušnji vin, nas je gospod Darij nesebično povabil še na svoj dom in poskrbel za dodatno dobro vzdušje in prelep večer. Zelo dobro se je držal tudi naš šofer, saj smo šele na kosilu ugotovili, da mu ni ime Zoran, kot je pisalo na informativnem obvestilu, ampak Darijo. Veliko smeha je bilo tudi na ta račun. Čeprav smo po urniku že kar precej zamujali, je vse mirno prenašal in tudi on poskrbel za nekaj dobre volje, za kar se mu zahvaljujemo. Tako je minil precej prijeten dan, ki je izdatno doprinesel h krepitvi medsebojnih odnosov in dobremu vzdušju v našem društvu. Taka srečanja se splača izkoristiti za gradnjo osebne rasti. Hvala predsedniku društva SD Mar Mar, g. Vinku Milavcu in ostalim članom upravnega odbora za dobro organizacijo ekskurzije, pa tudi za dobro družbo z veliko smeha. Član SD Mar Mar Igor Gornik